Odmev udeleženca programa Na pragu upanja

Rad bi si vzel trenutek in zapisal nekaj misli o svoji udeležbi v programu Na pragu upanja v novembru leta 2008.

Najprej naj se na kratko predstavim. Sem moški star 55 let, poročen 33 let in oče petih otrok. Rodil sem se, prav tako odraščal in vse svoje življenje živel v rimskokatoliški Cerkvi.

Ves čas, odkar sva poročena, sva z ženo zelo sodelovala v cerkvi pri petju. Poskušal sem ohranjati Kristusa v središču našega življenja, zakona, družine in dela. On nas je podpiral skozi mnogo let veselja, žalosti, dobrih in težkih časov, skozi preizkušnje in blagoslove.

Na vsej tej poti sem v sebi vedno čutil globok boj z občutki sramu in nevrednosti. Nikdar to ni bilo odkrito in jasno občutje, toda vedno se je nekje v ozadju pretakalo skozi moje življenje. V meni je ustvarilo globok občutek osamljenosti in izolacije. Zelo težko sem razvijal globoke in smiselne odnose z drugimi, zaupal občutja ali bil to, kar sem, v odnosu do drugih. Rad sem bil v skupinah ljudi, ker sem se rad smejal, poslušal in pripovedoval zgodbe, nasmejal druge in se dobro imel …

Intima in bližina sta bili zame zelo boleč izziv. Zdelo se mi je, kakor da poskušam hoditi brez nog. Vedel sem, kam bi rad šel, toda tja nisem bil sposoben priti. Zgolj kratka razdalja je zahtevala od mene ogromen napor. Glede tega sem bil v dilemi, kajti sem človek, ki vse čuti zelo globoko, ko pa bi moral to izraziti,  je izredno težko.

Sem inteligenten in se zlahka lahko pogovarjam o marsičem. Pogosto sem si izbral bivanje v sferi uma, ker je bilo to veliko lažje, kakor pa se ukvarjati se z vprašanji srca.

Po večletnem  prejemanju osebnega in zakonskega svetovanja sem se veliko naučil o sebi, o dobri komunikaciji in razvijanju intimnosti. Čeprav je moj odnos z ženo zelo zrasel, je bil zame še vedno izziv, kako ohraniti ta odnos na trdni podlagi. Gojenje prijateljskih odnosov z drugimi mi je bilo še vedno težavno.

Najpomembnejše odkritje terapevtskega svetovanja je bila ugotovitev, da sem bil kot sedemletni deček večkrat posiljen, kot najstnik pa sem doživel zlorabo s strani duhovnika. Čeprav sem bil deležen strokovnega svetovanja, sem še vedno trpel zaradi občutkov sramu, izolacije in osamljenosti. Zdelo se je, da se to ne bo nikdar spremenilo.

Boj se je nadaljeval naslednjih dvanajst let, vse dokler nisem slišal za program Na pragu upanja. Moja žena se ga je udeležila pred enim letom in se je vrnila kot spremenjen človek.

Ko mi je pripovedovala o svojih doživetjih med temi duhovnimi vajami, sem vedel, da se jih moram  udeležiti tudi sam. Način, na katerega je bil vikend voden, mi je bil pisan na kožo in mi govoril: »To potrebujem, da zaključim proces ozdravljenja«.

Nisem bil razočaran! Kar se je dogajalo na vikendu, je bilo zares čudovito! Vedel sem, da me mora Jezus srečati tam, kjer sem ranjen in prizadet v svojem življenju, ter me popeljati skozi svoje lastno trpljenje in smrt, da bi me ozdravil. Prav to se je zgodilo pri vajah in metodi Živo Sveto pismo, ki so bili močni posredniki potrebne milosti za ozdravljenje. Odmik je bil zame zame okolje, v katerem sem bolečino začutil tako močno, kakor še nikdar poprej. O njej sem lahko govoril in razlagal, kako je vplivala na moje življenje. Prej nikoli nisem bil sposoben, da bi si dovolil vse to čutiti v globinah. Prav to mi je uspelo na odmiku Na pragu upanja.

Dovoliti besedo bolečini in bridkosti je bilo zame zelo pomembno, saj sem lahko vse to pridružil Kristusovemu trpljenju in smrti. Do tega trenutka v življenju nisem bil sposoben narediti te povezave. Krivda in sram, ki sem ju doživljal zaradi zlorabe, sta me zaprla v laž, da je to nekako moja krivda. Dvomil sem, da bo bolečina kdaj prenehala. Imel sem se za ujetnika občutkov osamljenosti, obupa, nemoči in nenehne izkoriščenosti, zaradi katere nisem mogel zaupati. Spraševal sem se, ali bom sploh kdaj okusil srečo.

Na tem vikendu sem bil rešen velikega bremena. V mojem življenju je prišlo do vstajenja. Zdaj lahko povsem odprto pripovedujem o svoji izkušnji in drugim odkrito povem, kar v resnici sem. Zdaj poznam nežno, ljubečo skrb Boga na nov in svež način. Pozoren sem na možnosti, ki mi jih daje življenje v prihodnosti, da iz tega živim in delim naprej!