Pismo duhovnika Janeza

Leta 2003, ko sem bil diakon, se je po državi in svetu širila novica o spolnih zlorabah s strani Bostonskega duhovnika. Semenišče, ki sem ga takrat obiskoval, je o tem govorilo ter pripravilo ogromno srečanj in seminarjev na to temo. Nikdar pa nisem razkril lastne izkušnje spolne zlorabe s strani duhovnika, ki je začel s »procesom dvorjenja« v letu 1980; zloraba je dosegla svoj vrhunec v prvem spolnem stiku avgusta leta 1982, ko smo se udeležili župnijskega kampa mladih. Takrat je duhovnik segel z roko v mojo spalno vrečo in mi slekel spodnjice. Mislim, da je bil prepričan, da spim. Otrpnil sem od strahu in zmede. Krivil sem samega sebe, kar je značilno za žrtve spolnih zlorab.

Zaradi vseh »vzgojnih« dejavnosti, ki nam jih je semenišče ponujalo/nas sililo z njimi, sem postal zelo zelo depresiven in sem komaj še deloval. Prvič od takrat, ko se je zgodila zloraba, sem končno z nekom o tem spregovoril. Zaupal sem se terapevtu, ki je bila prva oseba, s katero sem spregovoril o svoji izkušnji zlorabe. Žal to še ni pomenilo, da mi je pri duši povsem odleglo. Depresija in apatija kot njena posledica sta me stali duhovniškega posvečenja v letu 2003.

Čeprav sem storil prvi korak in poskus k ozdravljenju, še nisem bil pripravljen za soočenje z zlorabo. V tem obdobju sem zelo težko hodil k maši, kajti sovražil sem človeka, ki je predstavljal Kristusa za oltarjem. (To je del daljše zgodbe, ki vključuje čas semenišča, ko sem prijavil nekega duhovnika za neprimerno vedenje do mene. Zaradi tega so se do mene vedli kakor do izobčenca vsi duhovniki v semenišču. Duhovnika, ki sem ga prijavil, so pozneje obsodili za zlorabo najstnika.)

Leta 2004 sem bil posvečen v duhovnika. Leta 2005 je okrajni sodnik izdal poročilo o spolnih zlorabah s strani duhovnikov v moji domači škofiji. Nič mi ni odleglo, čeprav sta bila na seznamu obtožencev oba – duhovnik, ki me je zlorabil v mladosti, in tisti, ki sem ga prijavil v semenišču. Še bolj sem bil jezen. Oba je Rim že laiciziral. Tedaj sem se šele zares lotil svoje zlorabe.

Zloraba, ki sem jo doživel, je iz mene za zelo dolgo časa naredila jeznega človeka. Postal sem človek, ki se ga drugi bojijo. Postal sem paranoičen in nisem nikomur več zaupal. Med terapijo in duhovnim vodenjem sem delal velike, a boleče korake.

Program Na pragu upanja mi je zares pomagal, da sem znova odkril svoj pogled naprej ter vse svoje dotedanje korake in napredek v terapiji združil v eno. Strah, v katerem sem tako dolgo živel, je izginil. Na poti zdravljenja sem prišel do točke, ko ne čutim več sramu. Končno sem prišel do sebe. Ne sprejemam več manipulacije s strani drugih. To mi je dalo svobodo, ki je doslej še nisem imel. Drugim lahko postavim meje in grem naprej tudi potem, ko sem moral reči »ne«.

Zdi se mi edinstveno, da Boga nikdar nisem krivil za svojo zlorabo. Nikdar ga nisem sovražil zaradi tega. Na tem duhovnem vikendu sem bil priča ljudem, ki so krivili in sovražili Boga zaradi svoje zlorabe. Na podlagi tega, kako je program Na pragu upanja načrtovan in izpeljan, sem bil priča, kako so isti ljudje dojeli in sprejeli, da jih je Bog vedno ljubil in jih še vedno ljubi. Odgovor, zakaj je Gospod to dopustil, ni v Njegovi brezbrižnosti, ampak v tem, da je bila to svobodna odločitev drugega človeka. To v življenju vernika pomeni veliko razliko. Osebno še vedno hodim na terapijo. Včasih stvari nepričakovano privrejo na površje, kar me preseneti in najde nepripravljenega. Toda dovolj dobro sem, da vem, da se moram s temi stvarmi soočati in tega ne morem početi sam. To pripisujem izkušnji programa Na pragu upanja.«