Pričevanje udeleženke programa Na pragu upanja

Sem 48-letna mama treh odraslih otrok in s tremi splavljenimi otroki v nebesih. Od očeta svojih otrok sem ločena in zakon je bil razglašen za ničnega leta 1999. Bila sem izredna delivka obhajila in sem trenutno v župnijskem svetu.

Preteklo poletje sem se udeležila duhovnega odmika Na pragu upanja. Prišla sem na povabilo dr. Burkove (ki jo poznam in spoštujem zaradi programa Rahelin vinograd), saj je bilo treba dopolniti prenizko število prijavljenih udeležencev, kar je zelo pomembno za skupinsko dinamiko. Tako bi pomagala nekomu, ki je obupno iskal pomoč. Nisem vedela, da jo tudi sama potrebujem. Po desetih letih, ko sem se začela ukvarjati s spolno zlorabo s strani duhovnika, ki sem jo doživela pri osmih letih, sem šla že skozi ozdravljanje s pomočjo duhovnega in psihološkega svetovanja ter programa Rahelin vinograd. Čutila sem, da mi gre dobro. Imela sem namen, da se bom odmika Na pragu upanja zgolj udeležila. Ko sem prišla, sem bila presenečena, kakšen odpor sem doživljala v sebi, da ponovno odprem to preteklo zlorabo. Drugače sem vsak dan hodila k maši in delala v trgovini z verskimi predmeti, katere stranke so bili v glavnem duhovniki. Sodelovala sem tudi kot prostovoljka pri služenju v Rahelinem vinogradu. V resnici pa sem se počutila tesnobno in dvoumno. V meni so bili še vedno ostanki nezaupanja vase in v Boga. Na vikend sem prišla z veliko strahu in trepeta. Ko sem začela vstopati v proces, sem začela jokati iz globin, za katere nisem vedela, da so v meni. Poslušanje zgodb preostalih udeležencev mi je pomagalo, da sem dobila dostop do globokih čustev, ki sem jih zakopala in poskušala zanikati. Vaja risanja samega sebe, kakor nas je ustvaril Bog, potem pa slikanja škode, ki jo je povzročila zloraba, je bila zame zelo močna. Nisem se zavedala, kako je to spačilo mojo podobo o sebi, kako je določilo mojo pot in oblikovalo vzorce, ki niso bili Božji načrt zame. Šele ko sem se tega začela zavedati, sem lahko začela spreminjati svoja pričakovanja in dovolila Bogu, da znova zgradi mojo podobo. Enako je bila zame izredno zdravilna vaja ponovne posvetitve svetišča. Vedno sem čutila, da sem bila onečaščena, toda tega nisem znala izreči in nisem vedela, kako si opomoči. Živa Beseda in dejavnosti so bile odločilne in ko jih potrebujem, jih znova pregledam in se spominjam. Pismo, ki sem ga napisala sebi in Bogu, mi pomaga raziskovati težko vprašanje: “Zakaj jaz?”. Odpre moja čustva jeze na Boga zaradi zapuščenosti, ki sem jo čutila z Njegove strani, ter prezir in zaničevanje do pomoči potrebne male deklice, ki še vedno živi v meni.

V preteklih šestih mesecih sem se razvijala v novo celovito osebnost. Imam boljši nadzor nad svojim apetitom, telesno se počutim bolj zdrava, ne škripljem več z zobmi in čeljusti me ne bolijo več. Učim se z zaupanjem odločati za tisto, kar je dobro zame, in dovoljevati potrebne spremembe. Prav ta mesec sem v sebi našla moč za pogumno pomoč mladi ženski, ki doživlja podobno izkušnjo z nekim duhovnikom. Božja previdnost mi jo je poslala na pot in jo odprla, da je travmo podelila z menoj. Sposobna sem biti v stiku z njeno bolečino in zmedo ter ji ponuditi gotovost, da ni nora. Naš Bog joka z njo in pošilja svoje poslance, da obveže njene rane. Sposobna sem biti zagovornica njene resnice, posredovane primernim avtoritetam. Upam biti luč v njeni temi. Pomagam ji najti varnega človeka in prostor za popravilo izkrivljenosti. Pomagam ji znova zgraditi zdrav odnos z Jezusom in Cerkvijo. Sposobna sem jo imeti rada, sprejeti njena čustva prav sredi njene ranjenosti in dvomov. Hvaležna sem, da je na tem vikendu Bog ozdravil moje srce ravno toliko, da dovolim luči pogumno sijati v temni in ogabni prostor. To je posvečen dar obema in tudi Cerkvi. Upam in molim, da bi ta mlada ženska kmalu lahko doživela ozdravljenje in osvoboditev, ki je dana z duhovnim vikendom Na pragu upanja, da ji ne bo treba tako dolgo živeti v sramu in žalostni osami, kakor sem živela jaz.

Opazila sem tudi, da je izpuhtel občutek nemočne ranljivosti, ki je bil tako globoko zakoreninjen v meni. Imam nov občutek, da sem navzoča sebi ter tako celovita v svojem telesu, umu in duhu, kakor še nikoli doslej. Zdi se mi, da smo bili ustvarjeni zato, da bi tako čutili. Pomaga mi dojeti dosedanje pomanjkanje dosežkov in smeri v mojem dosedanjem življenju. Saj nisem mogla postavljati ciljev in jih uresničevati, če je šlo toliko moči za agoniziranje in dvome o vsaki odločitvi, s katero sem se srečala. Zdaj lahko srečna rečem, da je moj največji dosežek polno sprejemanje svoje človeškosti, ran, brazgotin in vsega, v meni in v drugih.

Po navdihnjenem delu programa dr. Burkove lahko s prepričanjem rečem, da Bog ve za vse naše bolečine in je umrl, da bi nam dal balzam za naše rane. S spoštovanjem sprejemam poklicanost, naj ljubečo navzočnost sočutja, usmiljenja, upanja in luči Jezusa Kristusa prinašam v temo neštetih trpečih v našem svetu. Bog je v polnosti navzoč v naši stvarnosti, ne glede na to, kako neurejena, neprijetna ali sramotna se nam zdi. Ponižno nas čaka prav v tem, da bi se mu pridružili, ko nas vodi na boljši kraj.

»Imeti pravico, da lahko nekaj storim, mi nikakor ne daje pravice, da to tudi storim« (G. K. Chersterton)